Že kot majhen sem bi vedno bolj tihe narave in živel in večina časa živel pri starih starših, moja osebna rast je bila takrat stran od staršev. Doma se nisem počutil ljubljenega, vedno je bil starejši brat tisti, ki se ga je vedno opazilo. Jaz pa sem bil le senca njega.
Bolj kot sem odraščal, sem to tudi čutil in vedno bolj me je to motilo. Bil sem žalosten, ker je starejši brat dobival vedno več pozornosti, kot pa jaz. Ampak tega se ni dalo spremeniti. Moja osebna rast se je tako razvijala drugje in to pri starih starših. Oni so me vzeli za svojega. Tam sem se počutil ljubljenega in tako sem stare starše vedno postavljal pred starše, ker sem se tam počutil bolj ljubljenega.
Nekako je moja osebna rast rasla pomočjo njih. Nisem se več obremenjeval z mojimi starši in kako veliko razliko delajo med mano in bratom. Ker sem imel njih. Problem pa je nastal, ko so mi stari starši umrli, ker sem se počutil čisto samega. Koliko noči nisem mogel spati. Počutil sem se, kot da sem izgubil najdražje osebe na svetu in zavedal sem se, da bom moral sedaj naprej sam. Takrat se je začela moja osebna rast, kajti druge izbire nisem imel.
Nehal sem se obremenjevati, da pri starših nisem na prvem mestu in začel sem živeti po svoje. Na začetku sem še skušal pridobiti njihovo pozornost, pa ni šlo. Brat je bil vedno prvi. Nikoli se še moja osebna rast ni tako hitro razvijala, kot se je takrat. Postavil sem se zase in danes na svet gledam čisto drugače, kot pa sem včasih, ko sem samo čakal, kdaj bom isto vreden pri starših, kot moj brat.
Pri meni osebna rast še traja in upam, da se osredotočim na svojo srečo in svoj uspeh.