Če imam kaj rada, pa so hribi. Včasih sem prav žalostna, da živim v pokrajini, kjer ni veliko hribov. Najraje bi živela na Gorenjskem, tam so res lepi kraji, imajo hribe, ki so prekrasni. Če bi živela bližje, bi vsak dan šla na kakšne hrib in v gore. Moji pohodni čevlji so vsako leto uničeni, ker z njimi veliko prehodim. Nekdo bi rekel, da to ni možno, pri meni je.

Ker ne morem drugače na hribe čez teden, včasih izkoristim službeno pot v te kraje in ko zaključim terensko službo, so na vrsti pohodni čevlji, da jih obujem in grem na hribe. Jaz sem na hribih srečna, zadovoljna, tam je drug zrak, počutim se predvsem svobodna. Ne vem, zakaj mi hribi toliko pomenijo, vendar na hribih bi živela, če bi bilo možno. Ko pride vikend, grem na hribe sama ali pa z družino. Vedno predlagam, da bi šli skupaj, vendar če se jim ne da, grem enostavno sama, nikoli ne ostanem doma, to je moje pravilo.

Ja, pohodni čevlji pa so pri meni vsako leto uničeni, sedaj sem že navajena, da jih niti ne čuvam, raje uživam v hoji in naravi, ker tako in tako vem, da bom drugo leto šla po nove. Ne morem verjeti, da so pohodni čevlji od moje prijateljice še sedaj dobri in jih ima že 10 let. Potem se vprašam, kaj delam jaz. Mogoče je to samo moj izgovor, da si vsako leto kupim nove, ker mi pač tako paše. 

Na hribe grem rada pripravljena in pravilno obuta in oblečena, pohodni čevlji so mi res najpomembnejši, ker vem, da je na hribih varen korak nujen za varno hojo. Včasih vidim ljudi, ki hodijo v hribe v supergah, enostavno ne vem, kaj ti ljudje razmišljajo in kako jih ni strah, da bi se poškodovali. Je pa res, da so to večina mladi, polni veselja, energije in verjetno pri njih pohodni čevlji niso ravno prva skrb.