Kolikokrat sem že poskusila, da bi otrok spal sam, vendar mi do zdaj ni nikoli uspelo. Ker je bila postelja v njegovi otroški sobi že premajhna, sva mu kupila čisto novo, veliko, v upanju, da se bo le odločil in začel spati sam v svoji sobi. Nisva imela sreče. Tisti večer je res šel spat v svojo novo posteljo, ker sem jo jaz tako uredila, da je bila res lepa.
Ko pa se je sredi noči prebudil, je ponovno prišel k nama. Tako sva obupala. Jaz trenutno nimam več energije, da ga prosim, da gre spat v njegovo posteljo, najina postelja je očitno tista najboljša, v kateri rad spi. Prišli smo tako daleč, da sem jaz bila kronično neprespana in sem nujno potrebovala spanec. Takrat bi bila pripravljena iti tudi v hotel, samo da, bi rešila moj spanec. Ni mi bilo pomembno, kakšna bo postelja, samo da bi imela mir in bi spala.
Mož je videl, da tako več naprej ne gre. Zato je predlagal, da naj se jaz umaknem v njegovo sobo in naj se naspim. Potem pa je nastal problem, da je sin prišel k meni v otroško sobo. Seveda je njegova postelja bila premajhna za dva, pa tudi spet ne bi dobro spala in nismo rešili prav nič.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem poklicala moje starše, da se pridem k njim naspat, ker potrebujem spanec, če ne bom zbolela, ker že dlje časa ne spim. Oče me je najprej kregal, kako to, da še nismo navadili sina spati v sovji sobi in kakšna je postelja, da noče spati sam. Ko sem mu razložila, da enostavno noče spati sam in da imamo velik problem, je rekel, da se bo on pogovoril z njim.
Ne boste verjeli, en sam pogovor med dedkom in vnukom je pomagal, da je postelja sedaj samo od njega in da vsak večer gre v miru in brez slabe volje spat. Kaj sta imela, pa nočeta povedati!